Zaječická gorka voda (Saidschitzer Bitter Wasser, Sedlitz Water) je svetovno znano naravno zdravilo z bogato zgodovino. Po vsem civiliziranem svetu poznana že od 17. Ni smela Zaječická gorka voda manjka v nobeni tiskani enciklopediji. Ime "Zaječická" je služilo tudi kot merilo kakovosti in učinka, ki so ga večkrat posnemali.
Izdelovala so tako rekoč vsa svetovna farmacevtska podjetja prejšnjega in predzadnjega stoletja Seidlitzovi praški, ki sicer ni imel nobene zveze z vodo Zaječická (ali Sedlecká), je pa uporabljal njeno slavno ime. Tako si lahko ogledamo zgodovino uporabe tega edinstvenega naravnega vira, ki ga lahko uporabljamo še danes.
Vas Zaječice u Mostu
Najstarejša pisna poročila o Zaječicah so iz leta 1413. Ime vasi Zaječice jezikoslovci izpeljejo iz imena sedeža »Zaječičanov«. V poznejših časih je rodovitna zemlja v bližini koncentrirala interese Bílinske posesti Lobkovicev, ki so imeli Zaječice skupaj z Bečovom do konca prve svetovne vojne. Vas so prizadela vojna dogajanja že v 15. stoletju in kasneje med tridesetletno vojno, ko je bila, tako kot druge v okolici, požgana, opustošena in ponovno obnovljena.
Odkritje vrelcev grenke soli leta 1717
18. stoletje je prineslo spremembo kmetijskega značaja Zaječic, Bečov, Sedlec, Korozluk in Vtelno. Takrat je pri sosednji vasi Sedlec, na posestvu križniškega reda z rdečo zvezdo, znani balneolog dr. Friedrich Hoffmann (osebni zdravnik pruskega monarha) tako imenovana "grenka voda". Ta zdravnik, ki je živel med letoma 1610 in 1742, je bil eden prvih, ki je prepoznal blagodejne učinke različnih mineralnih vod pri posameznih boleznih in vse življenje usmeril v iskanje zdravilnih vrelcev.
dr. Friedrich Hoffmann se je gibal predvsem na območju Podorušne Gore, pa tudi drugod, na posestvu Šporková pri Kuksu, in številni naši vodilni viri se v veliki meri zahvaljujejo njemu. "Grenka voda” odkril v Zaječicah leta 1717. Takratni zdravniki so priporočali pitje grenko vodo proti slabosti, debelosti, boleznih želodca in žolčnika, proti koronarni bolezni, kožnim boleznim, pa tudi v nevrologiji.
dr. Friedrich Hoffmann je svoje odkritje leta 1725 objavil v knjigi »Der zu Sedlitz in Böhmen neu entdeckte bittere purgierende Brunnen«, ki je vzbudil precejšnje zanimanje, saj je dr. Hoffmann je sol, pridobljeno z izhlapevanjem iz te vode, opisal kot enako grenki Epsom soli v Angliji, splošno znan in iskan.
Franz Ambrosius Reuss, pomemben balneolog, nato leta 1791 v Pragi izda knjigo, napisano v nemščini. Das Saidschützer Bitter-Wasser physikal, chemisch und medizinisch beschrieben.
Prve zaloge grenke vode (1770)
Razvoj izkoriščanja vrelcev je bil prekinjen Avstrija-Prusija vojno za Šlezijo, ko so visoki prispevki sovražnim enotam na ozemlju Mostecka in prizadevanje za reševanje premoženja preusmerili pozornost od večjih poslov.
Okoli leta 1770 je Matyáš Loos, doma iz Zaječic, na svoji zemlji odkril »grenko vodo« z znatnim blagodejnim učinkom, jo začel črpati in raznašati. Kmečki način poslovanja se je tedaj na tem območju močno razširil. Šlo je za prvo rudarsko dejavnost v tako imenovanih »kmečkih rovih« v Podorju.
Matyáš Loos je že zelo zgodaj začel bogateti s svojim poslom in iz zaslužka od prodaje »grenke vode« je konec leta 1780 v Zaječicah zgradil kapelo, ki jo je posvetil Ferdinand Kastiljski.
1781 – Prameny prevzame posest Lobkovice
Pomemben objekt so postali izviri »grenke vode«. Vodo so razdeljevali v kamnitih steklenicah, križarski red je v materinskem samostanu v Pragi polnil steklenice z vodo, ki so bile takrat redke. Dohodki od vrelcev so koncentrirali interese graščine Lobkovice, leta 1781 so vodnjake popisali, zasebne vodnjake malih kmetov so ukinili in v gospodarstvu graščine pustili le najmočnejše in najbogatejše. (Mimogrede, te se še danes uspešno uporabljajo).
Očiščeno in odstranjeno je bilo vse, kar bi vodi škodovalo, predvsem dotok površinske vode. Grenko vodo so nato polnili v blagovne steklenice iz kamenine. V Zaječicah je bilo takrat 23 vodnjakov. Zaječická grenka voda je bila v Pragi ob izvozu označena s posebnim žigom, saj je bila zelo pogosto predmet ponarejanja.
Grenke vode iz okoliških vasi
Tudi v okolici je naraščalo zanimanje za bogastvo, ki so ga prinašali blagodejni vrelci. Pri sosedih Korozluky, ki sta jih kupila Helle in Mendel, je dal izkopati studenec z izvirom grenke vode, jo načrpal in poslal ven ter na ta način zemljišče in dvorišče finančno zelo ovrednotil. Načrpali so tudi grenko vodo Rudolice pri Mostu na posestvu Gut Kahn, o njej pa so od leta 1826 do prve svetovne vojne izhajali promocijski spisi.
Večji razmah je doživela tudi grenka voda iz bližnje Bylan u Mostu. Vendar ta voda ni bila prava grenka voda sulfitno-magnezijevega tipa, temveč sulfitno-magnezijevo-natrijeva voda, ki je kakovostno slabša in jo človeško telo težje sprejema. Zaradi zapletene fonetične transkripcije besede Bylany je imela voda Bylan številne različice imen: Pillna Bitterwasser, Pülna Bitter Wasser, Püllnauer Bitterwasser, Pillnaer Bitter Wasser ipd.
Leta 1820 je trgovec A. Ulbrich vzel izvire v zakup, v vasi zgradil zdravilišče in začel zdravilno vodo polniti v originalne steklenice in jo v velikih količinah izvažati. Mineralno vodo Bylan so do začetka druge svetovne vojne izvažali praktično po vsej Evropi.
Razvoj Zaječic kot zdraviliškega naselja, izgradnja Laboratorija
Iz obstoječih dobro ohranjenih razstavnih posesti v Zaječicah je razvidno, da je naselje razvilo zdraviliški značaj. Dokumenti so domačije št. 12, 10, 14, 1 in 4.
Sredi 19. stoletja so na nekaterih posestvih zgradili stanovanja za mezdne delavce z družinami. Skrb za gorko vodo Zaječice je pozneje izključno prevzela gospoščina Lobkovice. Za lažji transport so vodo z izhlapevanjem zgostili in jo še bolj koncentrirali. Zaječiška pokrajina je bila v prvi polovici 19. stoletja glavni evropski dobavitelj grenke vode.
Današnji dan Zaječičke grenke vode
Trenutno je grenka voda Zaječická in njeni blagodejni učinki izjemno priljubljeni v Aziji, še posebej na Kitajskem, kjer jo zaradi svoje značilne kobaltno modre embalaže imenujejo "modra žlahta". www.sqwater.com.